01
Oj, kvaliteta, kam greš?
Menda je bil uvod nepotreben.
(Pa sem ga zbrisal)
Funkcionalizem
Kvaliteta, odhajaš?
Racionalizem
Moj pogled na politiko prostora:
Menda je bil uvod nepotreben.
(Pa sem ga zbrisal)
nad morjem, ob superiornih vrtovih, na kakšen sončen februarski dan, ko se megle vlečejo po Ljubljani.
Dobr.
Hiše tudi, čeprav me sploh niso tako fascinirale, razen unih štorij. A veš, da so Mamuli vojaki gradili skromni domek. Mi ni nikoli uspelo določiti, kera je Mamulina, lahko bi bila tista, ma ne, una, če ti rečem. Tisti čist v breg obrnjeni, točno vem, da je una; mi je povedal en, ki je delal kot konobar na Brijonih.
Pa sploh nisem hotel o tem, ampak o tem, kaj je fajn tam. Na celotnem območju Opatije, od Voloskega vse tja do Lovrana.
Parki ob vilah in potka ob, nad morskimi svetlikanji. Parki so že vso mojo zgodovino Opatije super-najboljš-možn-fajn. Pa ne, da sem se jim kaj posebej posvečal. Sploh ne, saj je velika večina nedostopnih, nekateri pa celo skriti za zidovi. A so drevesa v vsej svoji gloriji, in zares čarobno tam špancirati, če je pa še kera dišeča zraven, so pa sploh nebesa.
Pol pa …
V Opatijo hodimo zaradi sprehoda med morjem in superjornimi parki ob vilah. Kar pa počasi izginja. Vse več je dolgočasnih hotelov, na mestih, kjer je bilo še nepozidano.
Škoda.
Zares škoda. A ni nič nenavadnega.
Še celo veleum, vzornik vzornikov, Le Corbusier, je šel in narisal svoje žiletke v centru Pariza. Izbrisal center in nameraval postaviti moderno mesto. Na srečo je ostalo samo v obliki ideje. Tako da me lahko vedno zatolčejo, saj je samo teorija.
Ja, je.
V Opatiji, pa ne samo tam, tam je samo zelo jasno, pa ni.
Če ne bi bilo novodobnih trendov, se niti ne bi prdušal, a je podobno z multi-milijarderji. Bodo delali dobiček do zadnje kaplje čiste vode, zraka, neba, potem se bodo pa itak preselili na Mars.
Ja, a to so oni, mi pa ne, in se bomo še nekaj časa sprehajali po fajn koncih. Vse manj po Opatiji, ker jo bodo kompletno pozidali, če jo prej ne bodo pokupili češki investicijski skladi in prepovedali dostop na privat obalo.
No, vsaj zanimivo.
Letos je bila zima na začetku, še v decembru, taprava, tista iz starih razglednic. Trajala je par dni, ravno toliko, da smo vsi opravili daljši sprehod, tisto, ko ti hlad ščipa lička, korak škripa, pa ne pospešiš koraka, ker je sončni žarek na zenici dolgo pričakovana naslada. Sam sem celo zastajal, samo zato, da sem gledal proti soncu, v modrino neba in belino podlage.
Potem so se vrteli deževni dnevi, bolj ali manj v stalnem zaporedju. Če že ni deževalo, je zelo redko pokukal kakšen sončni žarek v sivino vsakdana. In to stanje je trajalo bolj ali manj vse do zadnjič.
Tisto, ko se izide, da ni potrebno to in ono, pa še kaj povrhu, pa še sončna napoved.
»U, greva v Opatijo. U, super! Kam pa? Tam kot vedno. Ka pa, če bi iz druge strani nastavila? Ja, pejva v Lovran.«
Sediva potem tam, že na povratku, sa pogledom na more, v zavetrnem zalivu, končno prazna klopca, kajti ne glede na sredo dopoldne, je naroda še kar. Ne, Slovencev ni bilo, ali vsaj večinoma, zato pa redki turisti in še več lokalcev.
In to je bilo hecno.
Ponavadi lokalci hodijo v kratkih majicah, mi iz kontinenta pa še ne moremo verjeti, da je februarja mogoče kaj takega, in imamo potem okoli životca zavezano bundo, čez pulover. Sedaj so pa bili lokalci bolj napravljeni kot midva, katera sva optimistično nastavila in verjela, da bo tudi toplo, ne samo sončno. In eto. Lokalci v debelih bundah, menda je še včeraj pihalo in bilo na sploh sluzasto, kot cel prosinac in svečan, je potem v konobi razlagal oštir.
Sva še v staro mestno jedro pogledala. Ima srednjeveški urbanizem. Sicer se ne more kosati z beneškim Trogirjem, a je menda iz unih časov, kar se v Opatiji ne najde. Hiše so bile na zadnje obnovljene za časa Dučeja in so, kakor vsa fašistična arhitektura, dolgočasen klasicizem, a zaradi urbanizma vse tako malo in ozko, da je vse eno fajn.
V socializmu se večinoma ni skrbelo za "baštinu", in so vsi hoteli čim prej ven, na kmetijsko zemljo, kolikor je sploh med Učko in morjem, tako da je nad turističnim delom opatijske riviere stotine socialistično dolgočasnih enodružinskih hiš med paradajzi in solato, za oskrbo turistov v avstro-ogrskih hotelih.
Oštir je povedal, da so večino stare mestne "jezgre" pokupili Slovenci, in dejansko sta pri sosednji mizi sedela dva in se menila, koliko se splača vlagati in kdaj se ti vrne. Če si taužntkunstler* in penzioner, se verjetno splača obnoviti še tak kurnik, ker skoraj na vsaki hiški je pisalo penzion, al pa kaj na to temo. Saj veš, od B&B do apartma, al pa studio za pozitivno energijo.
*
Jack of all trades (master of none)
predvsem v zvezi s srednjim vekom, pol pa še vilami. Niso bili Benečani (Srednjeveško jedro). V resnici, razen urbanizma in stražnega stolpa, ni nič ostalo, a to je večinoma tako. Narod hoče vedno novo, kar je razumljivo, pa vendar so celo tam prepreke.
Ok, dokler so se bali gusarjev, menda jih je bilo v teh koncih na ostajanje, so se tiščali skupaj. Dokler ni Avstro-Ogrska nastavila, je bilo verjetno precej zaspana scena.
Ja, Reka in Pula sta bili vedno aktivni, koliko katera je že diskutabilno. Ne vem, če so Benečani tu pluli, kakor tudi ne Mljetska republika, ne glede na to, da so imeli postojanko v Puli. Čim prej mimo, da te gusar ne sreča.
Zdej.
Ali so bili gusarji pod taktirko Ogrov, čigar teritorij je to bil, pa makar so se Hrvati ven vlekli z hrvaškim plemstvom? Ja, a kot vazali Ogrom. Koliko so pa gusarji jim služili, bi bilo potrebno v stare bukve pogledati, kar pa tudi ni kar tako, ker vsega niso zapisali. Angleški gusarji so celo popisani v zgodovini imperija, ker so napadali portugalske ladje in kasneje španske, ko so plenili po Ameriki. A tisto je bil imperij, skratka druga zgodba, tu so se pa samo srečevale kulture (diktature).
da Opatije do Avstro-Ogrske ni bilo, mondenega morskega letovišča, kjer so se zbirali bogati meščani iz Dunaja in Budimpešte, ter obubožani nobiliti, ki pa seveda ni smel faliti, če se je kje kaj dogajalo. In se je. Verjetno na začetku precej na nivoju, vsaj po najbolj bleščečih hotelih in predvsem njihovih parkih sodeč. Pol ko je moral pa imeti vsak bogataš vilo tam, je pa postalo malček komsi-konsa.
Namreč, na nesrečo se je največja ekspanzija vil zgodila v času neo-stiliziranja: neo-gotika, neo-barok, neo-klasicizem, neo-egipčansko, itd.
Neo mi nikoli ni legel. Sploh ne vem, ali je kje kakšen objekt iz tistega časa, ki mi je zaradi estetike padel v oko. Ja, kot zanimivost, seveda. U, matr as vidu un nagrauž, seveda.
Ok, mogoče Šinkl, a samo par njih, pa spet bolj v smislu prebavljivo. Da bi me pa prijelo v smislu “jest tut tko”, pa nikoli. Itak je potem modernizem zmagal, in smo lahko samo še s Plečnikom mahali. Neo-nacionalni slogi se pa niso smeli omenjati. Malo zaradi socializma, ker smo bili itak vsi "brača i sestre", malo pa zato, ker je socializem posvojil modernistične trende, sicer ta dolgočasno varianto, a tisto je potem že povsem druga zgodba, ko so eni vedno pri koritu, ostali smo pa jebena stranka.
Ok. Opatija je fajn zaradi parkov, ne arhitekture. Par secesijskih komadov jih sicer rešuje arhitekturni obraz, da ravno ne moreš reči, da je vse eno sranje. So pa zato parki in zasaditve toliko boljše, tako da je vse eno čarobno.
Škoda, da pozidujejo še preostale prazne place in še to brez ambicije. V Opatijo pač ne moreš dati generične arhitekture. No, lahko, saj je večina, a potem negiraš Opatijo in jo uničuješ.
Pa ko bi jih vsaj nad cesto. Odstranili dolgočasne socialistične enodružinske hiše med paradajzom, pa raje sekajo superiorne borovce in hraste nad morjem, da potem postavijo nagravžno dolgočasen hotel, pred katerim se sprehajajo upokojenci in zijajo v sobe.
Narod je čist pošizil.
